Medij: Reporter Avtorji: Puc Ivan Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Slovenija Datum: 30. 12. 2013 Stran: 24
MENJAVE VLADE Konec »revolucije«
»Vpeljava granita, ognja in zmerjaškega blata v javni diskurzje našo deželo potopila v somrak političnega paleolita,« je bil v izjavi za Reporter slikovit in do vstajništva prav nič nostalgičen zgodovinar ddr. Igor Grdina. Položaj druge vlade Janeza Janše se je ne glede ha protestniško inscenacijo prve dni leta zdel trden.
V politiki vtisi radi varajo. Komisija za preprečevanje korupcije je 8. januarja izdala zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjem predsednikov strank in z njim obremenila Janeza Janšo in Zorana Jankoviča. Ne da bi prej govoril s predsednikom vlade, je vodja Državljanske liste Gregor Virant, ki ga je kot predsednika državnega zbora KPK že dan preje obvestila o vsebini poročila, ultimativno zahteval, da SDS predlaga novega mandatarja. S podobno zahtevo sta pohiteli tudi stranki SLS in Desus.
Vladna kriza se je razpletla s konstruktivno nezaupnico, še prej pa se je moral z vrha Pozitivne Slovenije umakniti njen ustanovitelj Jankovič. Njegova poslanka Alenka Bratušek je bila 27. februarja izvoljena za mandatarko, mesec pozneje, 20. marca, pa so prisegli še ministri enajste- vlade. S padcem vlade se je »revolucija« izpela. Razgalilo se je, da protesti v Ljubljani niso bili »vsegliharsko« uperjeni zoper skorumpirano politično elito, temveč je bil njihova tarča Janez Janša. Ali bi Virant razdrl koalicijo, če ne bi imel »podpore« vstajništva? Kakorkoli, vstajniki, poklicni razlagalci velikega Dogodka, seveda verujejo v svoj zgodovinski prispevek, saj si, če že z Bratuškovo niso zadovoljni, lastijo odstranitev »avtoritarnega voditelja«. Mi pa čakamo na nov dokaz, da je zapečkarske Slovence mogoče spraviti na ulice.
GORAN KLEMENČIČ Porušeni mit o nepristranskosti KPK
Fotografijo predsednika protikorupcijske komisije Gorana Klemenčiča so vstajniki ponosno nosili po ulicah in trgih. Njihov idol je spisal poročilo o premoženjskem stanju predsednikov strank, o katerem utemeljeno sumimo, da je bilo že vnaprej namenjeno najprej odstranitvi premierja Janeza Janše. KPK pri njegovi sestavi ni uporabila metodologije ugotavljanja premoženja, ki bi veljala za vse.
Ker je Zoran Jankovič ostal župan, se je rušila načrtovana predstava o neodvisnosti KPK. Po razkritju, da tožilstvo zoper Janšo vodi še finančno preiskavo, je Klemenčičevo zagotavljanje, da komisija deluje nepristransko, izgubilo verodostojnost. Organi pregona in sodstvo bi morali v svoje kolesje vzeti še katerega od najvišjih »rdečih politikov; takšnega, ki je še zmeraj aktivno »med nami«. Šele takrat bi lahko zaploskali, da ni nihče nedotakljiv, kot so bili po obsodbi Janše v zadevi Patria prepričani mediji. Do takrat pa bo v delu javnosti še vedno veljalo, da pomemben del elit iz politike in gospodarstva za pravosodje ostaja nedotakljiv.
Čeprav po odstopu celotnega senata KPK Klemenčič trdi, da ga politika ne zanima, se je dal brž imenovati še za osebnost leta na Valu 202, nominiran je tudi za Delovo osebnost leta, na nacionalni televiziji nastopa že vsaki drugi dan . . . A raje se od špekulacij o njegovi karieri vrnimo k netransparentni metodologiji preverjanja premoženja šefov strank. Pomembna je, ker morajo zavezanci vedeti, kaj se od njih lahko zahteva in kaj ne, za kakšen vrsto preiskave gre, ali potrebujejo odvetnike in ali lahko oziroma morajo zahtevati izločitev katerega od članov senata. Še toliko bolj, ker pred KPK velja obratno dokazno breme - »osumljeni« so krivi, dokler ne pojasnijo nedolžnosti - to omogoča zlorabe in konstrukte.
OBSODBE V ZADEVI PATRIA Vsakdo je lahko obsojen za vse
Ljubljansko okrajno sodišče je 5. junija predsednika SDS Janeza Janšo, lastnika Rotisa Ivana Črnkoviča in brigadirja Toneta Krkoviča, obtožene v zadevi Patria, spoznalo za krive kaznivih dejanj, povezanih z dajanjem ali sprejemanjem daril za nezakonito posredovanje v postopku izbora in nakupa finskih oklepnikov. Sodišče je Janši dosodilo dve leti zapora, Krkoviču in Črnkoviču eno leto in deset mesecev, vsi trije pa morajo plačati 37 tisoč evrov denarne kazni.
Sodnica Barbara Klajnšek je povsem upoštevala tožilsko obrazložitev predloga kazni. Ustvaril se je morda celo nameren vtis, da sta se tožilstvo in sodstvo znašla v sozvočju, kar bi lahko napovedovalo manjšo verjetnost za uspeh pritožbe na višjem sodišču. V pogovoru za Reporter je bil dr. Matej Avbelj kritičen do sodbe in je soglašal »z nekdanjimi ustavnimi sodniki, ki so se javno oglasili, češ: če je to lahko dokazni standard za pravnomočno obsodbo, potem je v taki državi lahko vsakdo obsojen za vse«. V pravu velja, je opozoril Avbelj, da sodišče, če je o nečem prepričano, izda kratko sodbo, če ni, je sodba dolga. Kdor nekaj ve ali šteje za dokazano, lahko misel strne v nekaj stavkih. »Sicer pa sem presenečen nad načinom in vsebino razlogovanja sodišča v tem primeru, ki je daleč od dobrih praks pisanja sodb, kot jih poznam iz primer jalnopravnih analiz.« Tudi nekdanjemu ustavnemu sodniku Matevžu Krivicu se zdi obsodba Janše pravno neutemeljena, ker je v očitnem nasprotju s starim pravnim načelom in dubio pro reo - v dvomu je treba obtoženca oprostiti. »Prav nespoštovanje tega temeljnega načela mi tukaj tako bije v oči, da ne morem molčati,« je dejal Krivic.
RESOLUCIJA EVROPSKE LJUDSKE STRANKE Politična rehabilitacija Janeza Janše
Po obsodbi na prvi stopnji je Janez Janša napovedal, da se bo branil tudi z vsemu političnimi sredstvi. Ugibanja, kaj vse bi to lahko bilo, je presekal nekdanji predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek, ki je bil poleti s svojo raziskovalno komisijo na obisku v Sloveniji. Inkognito, bi dejal obrambni minister Roman Jakič, ki je bil eden od Buzkovih sogovornikov, to je - kljub drugačnem dogovoru - razkril medijem.
Predsedstvo Evropske ljudske stranke (na fotografiji njen vodja Joseph Daul) je 13. novembra v resoluciji o Sloveniji izrazilo veliko zaskrbljenost nad razmerami pri nas ne le zaradi njenega slabega gospodarskega položaja, ampak tudi zaradi pravosodnega sistema. Prav tako jo skrbi obsodba predsednika SDS Janše na prvi stopnji, zato upa, da bo obravnava njegove pritožbe na drugi stopnji v predpisanih treh mesečini EPP je povabila neodvisne organizacije, kot sta Svet Evrope in OVSE, k pozornemu spremljanju skladnosti potekajočega postopka z načeli vladavine prava in mednarodnimi standardi. Poudarja potrebo po neodvisnem in nepristranskem sodstvu v vseh državah članicah. Hkrati jih poziva k sprejemu lustracijske zakonodaje, če tega še niso storile, oziroma k doslednemu spoštovanju te zakonodaje. Resolucija poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi preglednost postopkov javnih naročil v državah članicah in njihovo skladnost z zakonodajo EU.
Medtem ko ima za Janšo resolucija širši pomen in se nanaša tudi na nekatere druge države, predvsem tiste, v katerih tranzicija ni popolnoma uspela, je na drugi strani sprožila ogorčeno zavračanje ali zanikanje. Kot je povedal zunanji minister in predsednik Desusa Kari Erjavec, je predsednica vlade Bratuškova na enem od srečanj vrha načela vprašanje resolucije z nemško kanclerko Angelo Merkel, a je ta odgovorila, da z resolucijo ni seznanjena.
STOŽICE Novo Vstajenje
Po besedah predsednice Nove Slovenije Ljudmile Novak je k resoluciji Evropske ljudske stranke precej pripomoglo dogajanje v Stožicah, ko je tudi predsednica vlade prepevala himno v podporo komunizmu in socializmu Bandiero Rosso.
Najbolj vzneseno in podrobno je o proslavi v Stožicah ob državnem prazniku, dnevu upora, poročal spletni portal nacionalne RTV. »Pogled na prvo vrsto je razkril, da so se povsem vživeli tudi častni gostje. Premierka Bratuškova se je tako pogosto znašla na velikem ekranu pod stropom dvorane, saj jo je kamera velikokrat ujela, ko je skupaj s pevci na odru prepevala številne pesmi, katerih besedilo je znala na pamet - videti pa je bilo, da jo je še posebej očarala pesem Počiva jezero v tihoti. Ljubljanski župan Jankovič seje povsem razživel ob pesmi Računajte na nas, Milan Kučan je glasno prepeval internacionalo, Danilo Tiirk pa je pogosto z nogo dajal ritem.«
Ob skandirajočem navdušenju obiskovalcev prireditve je v pogovoru za Reporter dr. Matevž Kos pomislil na nelagodje in nekakšno sramežljivost, ki spremlja državne proslave, ki obhajajo dogodke pred dobrimi dvajsetimi leti. Stožiška zgodba po njegovih besedah govori o drugem obrazu Slovencev: kot da je edino resnično, do konca in naprej zavezujoče le tisto, kar se je zgodilo pred sedmimi desetletji, takšni Resnici pa je zavezan tudi pomemben del slovenskega zgodovinopisja. »Že malce drugačni pogledi na to Resnico so v trenutku ožigosani kot politikantstvo, ideologija, razdvajanje, vnašanje nemira v dolini miru, v starih časih bi rekli »sovražna propaganda«. Ob takšni zgodovinski Resnici z veliko začetnico seveda ni mogoča nobena distanca, ironija, skepsa, kaj šele kakšno zabavljanje, kije sicer na Slovenskem mogoče čez vse in vsakogar, tudi če gre za trupla iz Hude ali kake druge jame. V Stožicah torej ni šlo za sled 'dogodka', ampak kar za Dogodek sam, za novo Vstajenje. Čeprav v tako profanem prostoru, kot je športna dvorana, obkrožena z betonskimi katakombami, ki so spomenik slovenskega paradržavnega kapitalizma. Za narodov blagor, kajpada.«
GAŠPAR GAŠPAR MIŠIC Krona političnega kadrovanja
Vlada Janeza Janše je bila zamenjana, ker si levica, ki je vodila večino tranzicije, ne more predstavljati, da bi njeni ideološki nasprotniki lahko nadzirali denarni tok državnih podjetij. A jih ta plen ne osrečuje. Najbolj glasno so se zravsali za Luko Koper. Sredi julija je bil imenovan nov nadzorni svet, nato še njegov predsednik Dino Klobasa, ki se je (medtem je že odstopil) lahko »ponašal« s tem, da še nikoli ni bil nadzornik. Za predsednika nadzornega sveta Slovenske odškodninske družbe so nadzorniki izvolili Sama Lozeja; človeka blizu ljubljanskemu županu, saj je direktor Termoelektrarne Toplarne Ljubljana. Sodi med ustanovitelje Pozitivne Slovenije in je član več Jankovičevih volilnih štabov.
Vse je bilo torej pripravljeno za formalno umestitev Gašparja Gašparja Mišica na čelo Luke Koper, saj je imel politično podporo Jankoviča in koprskega župana Borisa Popoviča. V koaliciji so vsi po vrsti nad njim dušebrižniško vili roke in stresali jezo, saj je bil zaposlen v kabinetu predsednice vlade. Bratuškova je na facebooku zapisala: »Očitno sem preveč zaupala ljudem v politiki. Trajalo je nekaj mesecev, da sem to spoznala. Ko ugotoviš, da niso vsi v politiki z dobrimi nameni, veš, da moraš odločno ukrepati. In bom.«
In seveda ni. Tudi Tomaž Kuntarič oziroma SOD ni ukrepal. GGM, ki je že prišel v zgodovino z izjavo, da »Zorana Jankoviča lahko izkrcate na Antarktiki in bo s pingvini ustvaril razmere za razvoj«, ostaja direktor.
ZORAN JANKOVIČ Kdaj bo pripeljan pred roko pravice?
Preživel je poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, volivci pa se sprašujemo, kdaj bo tožilstvo tudi njega pripeljalo pred roko pravice, ali so ga strici iz ozadja (začasno?) spravili na varno. Družina Jankovič se je že leta 2012 znašla pod drobnogledom davčne uprave, policija pa je Jankoviča tudi pridržala v povezavi z mahinacijami ob gradnji in financiranju športnega centra Stožice.
Preiskavi na Jankovičevem domu in v mestni hiši so po petnajstih mesecih decembra sledile kriminalistične akcije pri Romanu Jakiču, Samo Lozeju in Hrvoju Draškoviču. Družba Grep naj bi nagovorila ljubljansko občino, zavod Tivoli oziroma kasnejši Javni zavod Šport Ljubljana in Javno podjetje ljubljanska parkirišča in tržnice, da z njimi sklenejo pogodbo za najem parkirišč in poslovnih prostorov Stožice. Šele nato je Grep lahko od konzorcija državnih bank prejel 113 milijonov evrov posojila. Pogodba o najemu prostorov je bila le fiktivna in namenjena zgolj preslepitvi bank.
Čakamo na prvo pravnomočno obtožnico, ki bo Jankoviča popeljala na sodišče in mu jeseni prihodnje leto onemogočila vnovično izvolitev za župana Ljubljane. Ustanovitelj PS se še naprej obnaša, kot da mu organi pregona ne dihajo za ovratnik. Noče se odreči kandidaturi za predsednika stranke. Nasprotno, z izjavami, da bo njegovo sodelovanje v stranki odvisno od tega, ali bo vlada začela uresničevati program PS (»če mislimo vse prodati, jaz pri tem ne bom sodeloval«), je eden od pomembnejših generatorjev vladne krize, ki bi lahko vodila v predčasne volitve.
BANČNA LUKNJA Novi izbrisani
»Zelo pomenljivo je, da pod zdajšnjo vlado ljudje ne protestirajo na ulicah, a če bi bil premier Janez Janša, potem stavim svojo kariero, da bi bilo na ulicah 20 tisoč ljudi, ki bi protestirali zaradi nedavnih izidov bančnih stresnih testov.« Izjava ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelija ne ilustrira zgolj spretnosti vlade pri prepričevanju, da je bančna luknja po opravljenih stresnih testih (na fotografiji izvršni direktor »slabe banke« Torbjorn Mansson) nekaj povsem sprejemljivega, temveč tudi temeljno neravnovesje slovenske družbe.
Tudi konfiskacijo imetnikov podrejenih obveznic je vladi uspelo predstaviti kot uslugo davkoplačevalcem. Za urednike Odmevov to ni bila tema, dokler ni bil sprejet zakon o bančništvu, ki je razlastitev omogočil. Z državno dokapitalizacijo je tako prenehala terjatev vseh podrejenih upnikov, kot da bi bila banka v stečaju. Zakon celo preprečuje tožbo proti banki, s čimer je država zanikala obligacijska razmerja in načela pravne temelje tržnega gospodarstva. Za nična so razglašena zagotovila v prospektih in na prodajnih potrdilih o vpisu obveznic (NLB 26), ki so po naravi reči obligacijska razmerja, pri čemer so tveganja neplačila povezana s stečajem banke ali njeno likvidacijo, je opozoril ekonomist dr. Bogomir Kovač. Ustavni sodniki niso zavrnili predloga malih delničarjev, da se do končne odločitve zadrži izvrševanje tega zakona, so pa nekdanjemu šefu NLB Marjanu Kramarju omogočili, da pride do milijonske nagrade za prispevek k bančni luknji.
ODSTOP NADŠKOFOV STRESA IN TURNŠKA Išče se slovenski Frančišek
Po odstopu ljubljanskega in mariborskega nadškofa Antona Stresa in Marjana Turnška zadnji dan julija, sta vodenje nadškofi) prevzela apostolska administratorja, novomeški škof Andrej Glavan in celjski škof Stanislav Lipovšek. Do odločitve Svetega sedeža - novega papeža Frančiška je ukrepanje že čakalo na njegovi mizi - je bil najbolj kritičen dr. Ivan Štuhec, ki je opozarjal, da bi moral resno pretresti okoliščine, v katerih so škofje delovali in sprejemali odločitve. »Obžalujem, ker tega tisti, ki so odločali o sankcijah, niso dovolj upoštevali. Pravzaprav se niso niti potrudili, da bi te okoliščine bolje spoznali,« je dejal v pogovoru za Reporter.
Čeprav želi Sveti sedež v miru poiskati nova nadškofa, je intenzivnost lobiranja za in proti določenim kandidatom postala že moteča. Da je to resna težava, je priznal tudi novomeški škof Glavan, ko je dejal, da bi bil razlog za zakasnitev imenovanje novih nadškofov lahko le vpletanje in lobiranje različnih skupin in posameznikov. Med imeni, ki naj bi bili na nuncijevem seznamu za ljubljanskega nadškofa - ta še ni bil odposlan v Rim - nam je še največ pozornosti zbudil br. Štefan Kožuh. Lani so ga na zasedenju generalnega kapitlja reda manjših bratov kapucinov v Rimu izvolili za generalnega vikarja reda. O njegovih (tudi vodstvenih) sposobnostih ni dvoma, slišati je le pomislek, kako bi se znašel v slovenski tranzicijski politiki in ekonomiji; v razmerah, v katerih so vse glasnejše zahteve po vnovičnem izgonu Katoliške cerkve z družbenega prizorišča.
Bi Cerkev lahko ponudila svoje premoženje državi, kot smo lahko večkrat slišali? »Cerkev seveda ne obstaja za to, da bi bila ekonomski subjekt. Zato je po eni strani razumljivo, da so prestopki njenih predstavnikov še toliko bolj spotakljivi. Toda večina njenih predstavnikov, ki jih poznam, živi zelo skromno. In sploh: kaj pomeni revna Cerkev? Bi naj darovala, tudi vse umetnine in svetišča, ki niso namenjena prebivanju, ampak bogoslužju? Tja hodijo ljudje, verniki, ker je tempelj znamenje slovesnega razpoloženja, ki ga tudi pomaga zbuditi; podobno - primera ni najboljša - kot hodijo ljudje v galerije po duhovna doživetja,« je v pogovoru za Reporter dejal pesnik in prevajalec Brane Senegačnik.
MAJA HADERLAP Angel pozabe, kot ga še ni bilo
Napisala je »tako rekoč slovenski roman«, kot bi rekel literarni zgodovinar, kritik in esejist dr. Matevž Kos. Romaneskni prvenec Angel pozabe (v izvirniku Engel des Vergessens) je sicer izšel v odličnem, umetniškem prevodu Štefana Vevarja že lani, je širše bralstvo v Sloveniji nagovoril šele letos. »Mislim, da bi oba, tako avtorica kot prevajalec, najbrž bi ob tem moral reči »oba avtorja«, zanj lahko dobila Prešernovo nagrado. Tako sugestivnega proznega besedila nisem bral že dolgo. Od prve pa do zadnje strani sicer govori o Slovencih, slovenščini, o individualnih in kolektivnih travmah in tabujih. In najbrž ga je morala pisateljica ravno zato napisati v svojem »drugem« jeziku - da bi sploh lahko spregovorila o svoji prvotni, primarni izkušnji življenja,« je Kos povedal o romanu, ki se zato, ker je bil napisan v nemščini (leta 2011), ni mogel potegovati za nagrado kresnik.
»Zelo slovenski tekst, a napisan v nemščini«, kot pravi Maja Haderlap (1961), v prvoosebni pripovedi združuje zgodovino in družinsko pripoved o njenih prednikih iz Lepene pri Železni Kapli ter govori o zamolčani temi - uporu koroških Slovencev proti nemški vojski. V središče je najprej postavila babico, ki je preživela koncentracijsko taborišče Ravensbruck, po njeni smrti pa očeta, ki je po nacističnem mučenju pri dvanajstih pobegnil k partizanom. Peter Handke: »Maja Haderlap je napisala mogočno zgodbo. Pred nami je stara mati, kot je še ni bilo, ubogi, zagrenjeni oče, kot ga še ni bilo, mrtvi, kot jih še ni bilo, otrok, kot ga še ni bilo.«