Medij: Finance Avtorji: Sovdat Petra Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Uredniški komentar Datum: 17. 12. 2009 Stran: 2
Iz sage o potapljanju in reševanju Istrabenza, ki so ga Primorci še pred kratkim šteli za steber svojega gospodarstva, bi se morali naučiti več lekcij.
1. Pravna država ne deluje. Istrabenz je na kolenih, na kolenih so banke, zaradi tega ne odgovarja nihče.
Policisti zberejo natančne podatke o sumu krimimilnih dejanj pri odkupu Istrabenza, nato se ne premakne nič. Notranja ministrica Kresalova zatrjuje, da se v delo policije, pri preiskavi zgreši vrata, ne vpleta. Pravosodni minister Zalar ne učinkuje na sodnike, ki so kako leto belo stavkali, ker imajo prenizke plače. Nadzorni organi vlagajo tožbe, ki padejo na sodišču. Medtem združenja direktorjev in nadzornikov, ki, seveda posplošujem, svojega dela ne opravljajo, podpisujejo in nadgrajujejo kodekse dobre prakse, v posmeh vsem. Zaradi tega se tako ne vznemirja nihče. Denar, ki je že šel in bo še šel v nič, ni od direktorjev. Zaradi brezglavega kreditiranja ni bil odstavljen noben bankir. Še več, milijon evrov nagrade si je Marjan Kramar očitno res »zaslužil«. Od menedžerjev, kot je Igor Bavčar, in nadzornikov, kot je Janko Kosmina, ki so očiten primer slabe prakse, se javno ne ogradijo. Vrana vrani ne izkljuje oči. Kdaj bomo videli, da bo kakšen menedžer, ne le majhne ribe, kurji tatovi, šel sedet?
2. Politika nima kaj iskati v gospodarstvu.
Ne le smešno, naravnost tragično je, kako finančni minister Franc Križanič utemeljuje svoje vpletanje v reševanje Istrabenza na plečih Petrola s skrbjo za male delničarje. Mali delničarji so v Sloveniji že od nekdaj ogrožena vrsta, relativno prevzemajo največja tveganja, saj nimajo možnosti upravljanja svojih naložb. To je pravzaprav normalno, večji lastniki imajo pač več glasu. Istrabenz je zavozil politik Bavčar in njegovi nadzorniki, ki jih je odobrila politika. Bankirji, ki so poslušali politike, morajo »odpisovati« več deset milijonov evrov. Petrol je moral Istrabenz prevzeti po političnem nalogu, po političnem ga zdaj rešuje. Politiki, levi in desni, ne znajo voditi niti državnih financ. Prosim, končno naj pustijo gospodarstvo na miru. Vem, utopična želja. Če bi ministra Križaniča skrbeli mali delničarji, ne bi tunkal Petrolovih. Upravi Aleksandra Svetelška, ki bi se morala posvetiti prodaji goriv, ne bi moril z Istrabenzom. Če bi ga skrbelo, bi napisal take zakone, ki bi delničarjem olajšali tožbe menedžerjev in nadzornikov, ki svojega dela ne opravljajo. Njegovi strokovnjaki z ministrstva, denimo, bi lahko podučili gospodarskih zadev neuke tožilce in sodnike, da bi znali odločati o nepravilnostih, o katerih berete že leta. Temu bi se reklo sinergije v javnem sektorju.
3. Išče se novi stečajni zakon.
Saga o insolventnem Istrabenzu se vleče od jeseni lani, koje koprski holding že bil insolventen - le nihče ni tega priznal. Bavčar gaje reševal s takrat začasnimi prodajami delnic Petrola, Mercatorja, vsega, kar je lahko pogrešil. Banke so mu, čepravje Istrabenz s tem kršil prav vse zaveze iz pogodb, dajale nova posojila Istrabenz in banke so zabredle še globlje, Bavčar jih je še nategoval. Od konca marca, ko so nadzorniki tudi uradno razglasili insolventnost, je sledila utopična skupščina o 475-milijonski dokapitalizaciji, neskončni roki prijavljanja in izpodbijanja terjatev, pritožbe na načrt prestrukturiranja - sama izguba časa. V ponedeljek sem na RTV srečala ministra Zalarja, ki se mu sanja ne, kakšen stečajni zakon ima. Zakon, ki bo eden najbolj uporabljanih prihodnje leto. Če se uradnikom ne da pisati novega, svetujem plonkanje iz ameriškega Chapter U. Stečaji, kot je Elanov, ki je že polnoleten, se ne smejo ponavljati.
4. Nacionalni interes je navadna buča.
Kjer smo, smo tudi zato, ker so politiki naivnim volivcem prodali tezo o nacionalnem interesu. Da bo za naše družbe najbolje, da so v lasti domačih lastnikov. Mura, Istrabenz, Laško, Vegrad, LTH, Slovenske železnice, IUV ... Nešteto primerov je, kjer so se slovenski lastniki, državni ali zasebni, res »izkazali«. A jasno je, da se iz primera Istrabrezno nihče ne bo nič naučil. Zato ideja o prisilni poravnavi, s katero bi si banke spet kupile čas. Za nova nategovanja. Zanima me, kako zaradi tega spijo Bavčar, Kosmina in Kramar. Verjetno je njihova pernica res mehka.