Čas za poravnavo

Medij: Delo
Avtorji: Šuligoj Boris
Teme: Mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Mnenja
Datum: 24. 06. 2009
Stran: 5
 

Boris Šuligoj r"v olgoje trajalo, daje Igor Bavčar razumel in odšel. Koliko seje I umaknil iz Istrabenza, bo pokazal čas. Nekateri menijo, da se i je le skril za prvi vogal. Ostal je posredno četrtinski lastnik in ** kot tak bo imel nedvomno še izjemen vpliv na dogajanje v Istrabenzu. Med drugim tudi preko zvestih kadrov v upravi. Umik nekoga, kije najbolj odgovoren za vse, kar seje zgodilo v tej skupini, je vsaj psihološko pomemben. Drugače bi zunanji deležniki sanacijo težko jemali resno. Aktiva menda vendarle presega dolgove, lastniki in upniki so glede tega mirni. Poravnavo bo mogoče obetajoče zastaviti, če bodo bankirji nadaljevali delo brez čustev, racionalno, matematično. Če poravnava prinaša vsem več kakor stečaj, se bodopač privilegirane upnice vendarle morale dogovoriti z drugimi bankami. Na vrsti sta goli razum in tehnika: kolikšen delež presežkov od prodaje kapitalskih naložb in po kakšnem ključu razdeliti bankam. Tudi napredek na finančnem trgu potrjuje napovedi, da je potreben čas in da je prostovoljna poravnava najboljša za vse. Seveda pa je tudi pri reševanju zavožene družbe mogočih na stotine raznih kombinacij in načinov. Bodo lastniki z dokapitalizacijami prevzemali posamezne divizije? Bo Petrolu z bankami uspelo prevzeti del najslajše energetske divizije? Bo NFD pobral turizem in bo Bavčarjevi Maksimi Holding ostala Droga - Kolinska? S prodajo posameznih deležev se ruši tudi notranja struktura skupine. S prevzemanjem posameznih delov družbe bi krovno podjetje ostala prazna lupina. Tedaj bi 14.500 malih delničarjev Istrabenza dokončno izgubilo vse, veliki pa bi ohranili kožo ali pa se celo prijetno »zredili«. Nekdo je dejal, daje Igor Bavčar s svojo zasnovo Istrabenza vrgel nekakšno atomsko bombo na južnoprimorsko gospodarstvo. Zato je primer Istrabenz zrel za učbenike in za resnejšo analizo vrste potez, ki jih dober gospodar in pravi lastnik nikoli ne bi povlekel. Nikoli ne bi prelival denarja iz bančništva in energetike v tvegano prehrambno industrijo. Ne bi prodal Banke Koper (kije Istrabenzu prinesla pičlih 70 milijonov evrov kupnine), je pa ena najbolj dobičkonosnih slovenskih bank. Ne bi prodal mreže 228 bencinskih črpalk, za kar je Istrabenz prejel 95 milijonov evrov. Tedaj je imel 0MV 380 milijonov evrov prihodka, le pet let pozneje ima 0MV Slovenija 900 milijonov evrov letnega prihodka in 13 milijonov evrov čistega dobička ... Ne bi povezoval Droge in Kolinske, odpuščal delavcev v prehrambni industriji, prodajal uspešnih blagovnih znamk, kot so čaji in žita ... Nikoli ne bi več kot podvojil naložbe za prenovo Palacea. Nikoli ne bi odpustil približno desetih najožjih sodelavcev, visoko usposobljenih kadrov, in se ne bi lotil prevzemanja konkurenčnega Petrola, za kar je skoraj dvakratno precenil njegovo tržno vrednost. Ne bi odstopil s funkcije predsednika uprave in se dober mesec pozneje spet prijavil za to funkcijo ... Skoraj vse, česar seje lotil Igor Bavčar, seje lotil drugače, kot počnejo dobri ekonomisti. Razvpita strategija »odličnosti« seje sprevrgla v svoje nasprotje in padla na realna tla. Dobra, vendar daleč predraga šola za »drugič«. Bavčarjeva »atomska bomba« je to, da so v večjem delu Istrabenza spet na začetku, tam nekje sredi osemdesetih, in daje večina potenciala izpuhtela v prazen nič. Vprašanje je, koliko podobnih eksperimentov sploh lahko prenese mali in nebogljeni slovenski gospodarski poligon.