Medij: Bančni vestnik Avtorji: Lah Emil Teme: ZPRE-1 zakon o prevzemih
Rubrika / Oddaja: Aktualno Datum: 14. 12. 2009 Stran: 8
Intervju z rednim profesorjem na ljubljanski pravni fakulteti Franjem Štiblarjem
Globalna finančna kriza je izbruhnila avgusta 2007 in pri nas je takrat nihče ni jemal povsem resno. Vi ste eden redkih slovenskih ekonomistov, ki so lansko jesen opozorili na globalne razsežnosti in resnost krize, ki se je začela na ameriškem nepremičninskem trgu. Kako to, da se evropske banke niso mogle zavarovati pred »okužbo« z druge strani Atlantika?
Gre za posledico globalizacije, ki pomeni, da je svetovni finančni sektor celota. Evropski bančni sektor je v tem kontekstu sprejel idejo anglosaksonskih držav o krepitvi globalnega kapitalskega trga in v evropskem prostoru so poleg komercialnih bank ustanavljali tudi investicijske banke. Ko so slednje vstopile v globalni sistem trgovanja z različnimi finančnimi produkti, so med drugim kupovale tudi zapletene izvedene finančne instrumente. Evropske banke teh instrumentov niso poznale do obisti ali pa so jim popolnoma zaupale zaradi izjemno visokih ratingov A.AA, ki so jih podeljevale bonitetne agencije. Rezultat tega, da so te finančne instrumente kupovale najbolj konservativne in previdne evropske banke, kot so denimo švicarske banke, pa je bil, da je postala bančna aktiva čez čas kontaminirana s t. i. toksičnimi vrednostnimi papirji.
Slovenske banke in banke v tranzicijskih gospodarstvih v glavnem niso kupovale teh vrednostnih papirjev, vendar se posledice finančne krize kažejo tudi v njihovih bilancah. Zakaj?
Slovenske banke, zavarovalnice, naša centralna banka in nekateri drugi igralci na finančnem trgu niso bili čisto nedolžni, saj so v nakup teh finančnih instrumentov po neuradnih ocenah investirali okrog 200 mio evrov. Seveda je le Pozavarovalnica Sava javno povedala, da gre za približno 5 ali 10 mio evrov investiranega denarja v te papirje, drugi udeleženci trgovanja na trgu kapitala pa o tem neradi govorijo. Poleg tega, da smo bili torej delno pod udarom krize že od vsega začetka, nas je kasneje močneje zadel drugi val. Ta je bil posledica zloma na ameriškem nepremičninskem trgu, zaradi česar je cena obveznic padla, temu pa je sledilo veliko krčenje ponudbe kreditov na svetovnih finančnih trgih. Finančni tok na mednarodnem kapitalskem trgu, od katerega smo bili odvisni vsi, predvsem banke, zasebne gospodarske družbe in država, se je v določenem trenutku enostavno zaustavil. Povedano drugače, naše banke pokrivajo z depoziti približno 60 % vseh posojil, preostalih 40 % pa s tujimi viri sredstev, in prav ta so presahnila. Zato so bile naše banke prisiljeni krčiti kreditno aktivnost, ker so bili obeti za reprogramiranje tujih posojil slabi, pa so morale računati tudi na neizogibno vračanje najetih posojil. Tretji val globalne krize je nastopil kot posledica različnih omejitev v Nemčiji, evroobmočju in na drugi strani Atlantika. Realni sektor, vključno z izvozniki, ni več dobival toliko kreditov, kot bi jih potreboval, poleg tega pa je gospodarska recesija v Nemčiji in drugih državah naših največjih zunanjetrgovinskih partnericah zmanjšala njihovo povpraševanje po naših izdelkih. •
Nepremičninski krizi v ZDA so sledili bančna in širša finančna kriza, proces usihanja gospodarske rasti in gospodarska recesija, ki ni prizanesla domala nobeni ekonomiji z izjemo kitajske, indijske in morebiti še kakšne nacionalne ekonomije t. i. nastajajočih trgov. Ali je za to krizo kriva potemtakem predvsem globalizacija?
Prvič, države BRIC (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska) prav tako čutijo sedanjo krizo, vendar so padci gospodarske rasti v posameznih državah precej manjši, tako da je v nekaterih državah v tej skupini gospodarska rast še vedno do 8-odstotna, pred krizo pa je bila vsaj na Kitajskem 10-odstotna ali celo še višja. V posameznih državah, kjer je bila gospodarska rast prej okrog 2 %, je sedaj recesija, in tako je tudi v Sloveniji, kjer pa je prišlo do velikega padca gospodarske rasti, ki bo na letni ravni negativna, okrog -5- do 6-odstotna. Faza depresije je bila seveda najbolj boleča v tistih bankah, zavarovalnicah, delniških družbah in pri prebivalcih, ki so najbolj zadolženi in odvisni od tujih virov sredstev. Države BRIC, ki jih omenjate, imajo velike notranje trge, Slovenija pa je majhno in odprto gospodarstvo, ki je močno odvisno od izvoznega povpraševanja. V prispodobi bi dejal, da se je svet spremenil v eno igrišče in da veljajo enotna pravila igre. Medsebojna odvisnost med nacionalnimi ekonomijami, bankami, podjetji in državami še nikoli ni bila tako močna, kot je v sedanjem globalizacijskem času.
Ali hočete povedati, da je ključni vzrok za svetovno krizo in recesijo v filozofiji in praksi globalizacije, težnjah po enotnem evropskem in svetovnem finančnem trgu, na katerem bodo veljali enotna regulativa in globalna pravila igre?
Ne. Globalizacija je samo eden od vzrokov za nastalo krizo, drugi pa je v neoliberalni doktrini, da bodo svetovni trg in tržne zakonitosti samodejno in sproti reševali vse probleme in da mora biti ta trg popolnoma svoboden, brez kakršnihkoli državnih intervencij ali regulative. Tudi teoretiki kapitalističnega načina gospodarjenja pa opozarjajo, da trg sam po sebi ne zadošča in da popolne konkurence ne more biti, saj so posamezna podjetja tehnološko veliko bolj razvita kot konkurenčna. Seveda si največje multinacionalne korporacije v svetu želijo, da bi bil trg še naprej svoboden in da bi lahko obdržale konkurenčno prednost, ki jo že imajo, ker so največje in ker so veliki tržni deleži na posameznih trgih trdno v njihovih rokah. Teorija popolne konkurence se v praksi seveda ni potrdila in vsi tisti, ki so pristali na to teorijo in njena pravila igre, sedaj čutijo boleče posledice. Napake trga poznajo tudi pristaši tržnega fundamentalizma.
Ocene o trajanju sedanje krize so različne. Eni govorijo, da je najhujše že mimo, drugi pravijo, da bo okrevanje zelo počasno in postopno, tretji opozarjajo na nevarnost krize v obliki dvojnega W, kar pomeni, da se bo slednja morebiti še enkrat zaostrila. Kakšna je vaša prognoza za naprej?
Dejstvo je, da zelo ugledni ekonomisti dajejo različne napovedi, ki se doslej niso povsem uresničile. To pomeni, da je ekonomija družboslovna veda in da kljub enaki teoretični izobrazbi ekonomisti uporabljamo različne vrednostne sodbe. Eni prisegajo, da tako rečem, na laisse faire, drugi na ekonomski determinizem, tretji na socialno državo. Zato so odgovori ekonomistov, ki imajo različne vrednostne kriterije, različni. Seveda nihče natančno ne ve, kaj se bo v globalni ekonomiji dejansko dogajalo v prihodnje. Globalni finančni sistem je bil pred letom v komi in zato so dobile banke in gospodarstvo dvoje poživil, fiskalno in monetarno spodbudo. Tako je bolnik s pomočjo transfuzij oživel, vendar je še vedno priklopljen na aparate, če se lahko tako izrazim. Vsi pravijo, da je ta transfuzija še vedno potrebna. Ključno vprašanje zato je, ali bodo nacionalne ekonomije lahko normalno delovale tudi brez fiskalnih in monetarnih spodbud. Zato se v ekonomskih krogih v zadnjem času največ razpravlja predvsem o tem, kdaj in kako bodo centralne banke in vlade pustile banke in gospodarstvo delovati povsem brez sedanjih izjemno velikih likvidnostnih in drugih spodbud. Ta odločitev ne sme biti sprejeta niti prehitro niti prepozno. Zaenkrat velja ocena, da še ni čas za »izhod«. Dejstvo je tudi, da monetarne stimulacije nimajo stroge meje, da lahko trajajo dalj časa, fiskalne spodbude pa imajo na drugi strani omejen rok in obseg trajanja, saj bo treba proračunske primanjkljaje čim prej zmanjšati in dolgove držav odplačati. Strokovnjaki menijo, da je treba najprej odpraviti fiskalne spodbude, kasneje pa še monetarne. Oba predsednika najpomembnejših centralnih bank, Jean Claude Trichet in Ben Bernanke, pravita, da bodo sedanje ključne obrestne mere ECB oziroma FED-a zaenkrat še ostale na zelo nizki ravni, čeprav so nekatere druge centralne banke, kot sta avstralska in norveška, ključno obrestno mero že rahlo povišale. Nestandardni ukrepi centralnih bank v obliki kvantitativnega sproščanja pa se bodo le postopoma zmanjševali, saj je likvidnost finančnega sistema izjemnega pomena za svetovno ekonomijo.
Ekonomisti se delite na različne struje, na monetariste, neoliberalce in neokeynesijance. Slovenski neoliberalci z Mičo Mrkaičem na čelu, ki so čez noč poniknili, so domače ekonomiste, vključno z vami, precej časa neusmiljeno napadali in vas poskušali diskreditirati kot »domačijske« ekonomiste, ki podpirajo tajkunizacijo države in nimajo mednarodne veljave. Ali ste res trobili v isti rog kot politika, kot so vam očitali?
Med monetaristi in fiskalisti, če uporabim bolj nevtralne izraze, obstajajo tudi v svetu ves čas konkurenca, tekmovanje in nasprotovanje. Že v času mojega študija v ZDA se je pokazalo, da so liderji monetarizma in čikaške šole po svojem značaju veliko bolj agresivni in v polemikah praviloma uporabljajo metodo ad personam, poudarjajo torej t. i. darvvinistični »animal špirit«. Zato poskušajo na vse mogoče načine, tudi na manj civilizacijske, prevladati in dominirati v posameznem okolju. Fiskalisti, kot moj nekdanji profesor nobelovec Lawrence Klein, in pristaši fiskalne šole s Harvarda, MIT, pa ohranjamo določeno stopnjo civiliziranosti v komunikaciji. Tudi najbolj zagrizeni zagovorniki monetarizma v zadnjem času priznavajo, da trg in njegove zakonitosti vendarle ne delujejo idealno, da imamo opravka z monopoli, da nimajo vsi tržni subjekti enakih pogojev za prosperiteto in podobno. Potrebne so torej določene korekcije delovanja trga. Ali bodo te korekcije državne, samoupravne, solidarnostne in bo prišla do izraza medsebojna pomoč med ljudmi, je seveda odprto vprašanje. Monetarizem, neoliberalizem ali neoklasika je bila nesporno prevladujoča ekonomska filozofija v svetu, ki so jo ZDA kot ekonomsko in politično vodilna država v svetu dolgo časa uveljavljale, kjerkoli je bilo to mogoče. Zato je bilo v ameriškem interesu, da so tudi manj razvite ekonomije odpirale svoje meje in se vključevale v mednarodno menjavo, v kateri so imele ZDA dominanten položaj. Seveda je sedanja kriza v vsej svoji ostrini pokazala, da ima povsem svobodni globalni trg določene slabosti in omejitve. Celo nekateri največji pridigarji neoliberalne teorije in prakse, kot je nekdanji predsednik FED-a Alan Grenspan, so priznali, da so se motili in da nevidna roka trga ni vsemogočna. Logična so bila pričakovanja, da bodo tudi pristaši neoliberalizma v drugih okoljih, vključno s slovenskim, podobno reagirali. Vendar se to v naši državi ni zgodilo in mladi neoliberalci nastopajo še naprej agresivno, še vedno jih kadrirajo v različne nadzorne svete, kjer imajo odločilno vlogo, zlizani so z nekaterimi domačimi mediji in podobno. Marsikdo v medijih in širši javnosti seveda ne razume, za kaj gre; tisti bolj razgledani in informirani pa so raje tiho. Nekateri med temi zadnjimi so zadržani tudi zato, ker se bojijo za lastne pozicije v finančnih institucijah. Skratka, osebno razumem in sprejemam dejstvo, da imamo na ekonomske in druge probleme različne poglede, toda v polemikah ne bi smeli delovati ad personem, ampak z močjo argumentov. Sam nikoli nisem kritiziral t. i. mladih ekonomistov, ki sploh niso več tako mladi in ki so se na univerzi šolali takrat, ko je bil monetarizem prevladujoča ekonomska šola v svetu. Sam sem se šolal na univerzi v času, ko je bil bolj popularen kevnesianizem, in sicer socialdemokratska politična opcija s socialno državo kot pomembno družbeno vrednoto.
Kam po ekonomsko-političnem prepričanju sodite vi osebno, torej med keynesijance ? Osebno se uvrščam - če že hočete odkrit odgovor - med ekonomiste z socialnodemokratsko noto in idejo solidarizma, ki me spremlja vse od moje mladosti dalje. Takrat so bili v mednarodnem merilu zelo popularni Olof Palme, Willy Brandt, Bruno Kreisky in drugi. Res je, da smo takrat v Vzhodni Evropi živeli v komunizmu, toda socialdemokratska ideja in njene vrednote so v Evropi in širše v svetu še vedno močno prisotne in vse bolj popularna politično-ekonomska usmeritev. Zanjo so osnovne družbene vrednote tržna ekonomija z ex-post korekcijo socialne in ekološke narave, zasebna lastnina z močnim javnim sektorjem v družbeni infrastrukturi in socialno dogovarjanje med ključnimi tržnimi partnerji. Ali to pomeni, da sem res keynesijanec ali ne, bi težko rekel. Zame osebno sta poleg trga, tržnih zakonitosti in zasebne lastnine za razvoj normalne družbe in humanih odnosov med ljudmi nujno potrebna tudi solidarizem in vsaj minimalna civilizacijska etika.
Naomi Klein v obsežni knjigi z naslovom »Doktrina šoka« brez dlake na jeziku opisuje, kako so pristaši liberalizma z Miltonom Friedmanom na čelu v zadnjih nekaj desetletjih brezobzirno uničevali čilska, argentinska, poljska in druga podjetja.
Slednja so po propadu zamenjala nova, tuja podjetja, podprta z ameriškim zasebnim kapitalom, domači delavci pa so obubožani ostali na cesti. Globalizacija je samo eden od vzrokov za nastalo krizo. Vsaka vodilna država v globalnem merilu bo vedno zagovarjala liberalni koncept, ker bo pač hotela imeti proste dostope do vseh trgov in ker bo želela v svetu ekonomsko, politično in vojaško prevladati. Ce ZDA ne bodo več še naprej vodilna gospodarska sila v svetu, ampak bo to v prihodnosti Kitajska, bo seveda tudi ta država zagovarjala koncept liberalizacije zunanje trgovine, svobodni trg in tržne zakonitosti brez vseh omejitev, ZDA pa bodo postavljale branike v ekonomski menjavi. Kitajska pravzaprav že prodira na evropski trg in tam prodaja poceni tekstilne in druge izvozne artikle, za socialne in ekološke standarde pa ne želi poskrbeti. Naj kot zanimivost omenim Aleksandra Bajta, uglednega slovenskega ekonomista, ki je bil osebni prijatelj čilskega predsednika Allendeja. Ko so mu marsikateri vplivneži obrnili hrbet, ga je profesor Bajt - kar je manj znano - obiskal in mu je svetoval, kaj naj naredi. Toda ameriški politiki je uspelo, da je Allendeja s pomočjo vojaškega puča zamenjala s Pinochetom, čikaški fantje pa so se nato lotili posla pri(h)vatizacije čilske ekonomije za vsako ceno.
Makroekonomske posledice krize v slovenski ekonomiji so očitne. Gospodarska recesija je večja kot v drugih državah evroobmočja, proračunski in plačilnobilančni primanjkljaj sta se povečala, stopnja nezaposlenosti narašča. Kaj lahko naredijo naša vlada, banke in podjetja, da bi prišlo čim prej do okrevanja?
Mislim, da gospodarske razmere v Sloveniji vendarle niso tako kritične, kot poskušajo nekateri dokazovati, in da bo letošnja gospodarska rast na letni ravni okrog - 5%, saj bodo rezultati gospodarjenja v zadnjem trimesečju boljši, kot so bili v začetku leta. Res pa je nekoliko depresivno, da nismo več najboljši med tranzicijskimi državami, kot smo bili navajeni doslej.
Zakaj ne, kaj se je zgodilo pri nas?
Namesto običajne tri- do štiriodstotne gospodarske rasti in zmanjševanja razvojne razlike med nami in povprečjem Evropske unije smo z dodatnimi stimulansi naenkrat začeli dosegati celo pet- in celo šestodstotne stopnje gospodarske rasti. Država, podjetja, banke in gospodinjstva so se enostavno začela pospešeno zadolževati, ne da bi imeli dovolj velike lastne likvidne rezerve. Tuja finančna podpora je bila seveda zgolj začasna, visoke gospodarske rasti pa so bile škodljive in so pripeljale do pregrevanja gospodarstva. Država je tako dolžna tujim kreditorjem že približno 9 mrd evrov, zadolženi so tudi naše banke, podjetja in gospodinjstva. Zato se sedaj vsi razdolžujemo, vključno z državo in bankami, ki so zelo likvidne. Toda kreditni krč ne popušča, ker so se banke zaradi vzdrževanja likvidnosti povezale z ECB, slednja pa bankam ponuja likvidna sredstva s prekratkimi ročnostmi, do največ enega leta. Poslovne banke seveda ne vedo, kako dolgo bodo pri ECB dobivale likvidna sredstva in kakšne bodo ročnosti njenih instrumentov monetarne politike v bližnji prihodnosti. Ker je podpora ECB prešibka, so poslovne banke pri kreditiranju podjetij zelo previdne in zadržane. Centralna banka lahko namreč kadarkoli presežno likvidnost umakne iz obtoka in prepreči naraščanje morebitne inflacije, banke pa bodo v tem primeru ostale na suhem. Po drugi strani, pri bančnem kreditiranju bi za slovenske razmere dejal, da je imela jamstvena shema za podjetja od vsega začetka postavljenih toliko omejitev, da se bankam državnih jamstev enostavno ni splačalo pridobivati. Velika večina tveganj bi namreč v primeru nevračila kreditov bremenila banke in ne države. Sicer pa je vlada naredila precejšnjo napako, ker je poskušala problem tajkunov reševati prek bank kot finančnih posrednikov, namesto da bi se te naloge lotila s pomočjo pravosodnega sistema. Kot smo slišali na letošnjih tradicionalnih dnevih slovenskih bančnikov, pa je težava tudi v tem, da nekatera podjetja nimajo sposobnih menedžerjev, dobre razvojne strategije in obetavnih investicijskih projektov. Položaj izvoznikov je precej odvisen od povpraševanja naših najpomembnejših partnerjev, Nemčije, Italije, Avstrije, in naših drugih zunanjetrgovinskih partneric.
V Sloveniji se včasih mešata dve stvari - finančna kriza, kreditni krč in gospodarska recesija na eni in razvojni problemi naše ekonomije na drugi strani. Vi ste neposredno sodelovali pri pisanju nekaterih razvojnih strategij naših vlad. Zakaj se je tako malo naredilo na področju prestrukturiranja gospodarstva - so bile te strategije slabe?
Res je, v začetku osamosvojitve Slovenije sem s kolegoma Potočnikom in Senjurjem vodil pisanje prve razvojne strategije države. Pri tem projektu smo sodelovali s številnimi tujimi strokovnjaki. Strategija je temeljila na postopnosti in konceptu socialnotržnega gospodarskega modela, t. i. šok terapijo in hitro privatizacijo Celo nekateri največji pridigarji neoliberalne teorije so priznali, da so se motili. družbene in državne lastnine smo odklanjali. Naši dokumenti so zagledali luč sveta 1994. leta, sprejeti pa so bili leto dni kasneje. V te dokumente in uvodna izhodišča smo zapisali, da bo naša gospodarska rast tri- do štiriodstotna, da se bomo izogibali socialnim nemirom, ohranjali socialno kohezijo in relativno visoko socialno enakost. Kasnejše strategije so se morale začeti bolj prilagajati kriterijem Evropske unije in monetaristične ekonomske šole, tik pred našim formalnim članstvom v EU pa smo morali liberalizirati našo zakonodajo in odpreti naš trg tujemu kapitalu. Seveda smo se bali, da bo prišel na naš trg tudi špekulativni kapital in poznejše dogajanje je pokazalo, da so bile naše bojazni upravičene. Z drugimi besedami, naša zadržanost pred popolno liberalizacijo domačega in tujega trga kapitala je bila povsem upravičena.
Če se prav spomnim, smo 2005. leta, v času Janševe vlade dobili novo strategijo. Ali se je ta bistveno razlikovala od prejšnjih razvojnih dokumentov? Ali ste sodelovali tudi pri tem projektu snovanja gospodarskega razvoja Slovenije?
Pri pisanju te strategije nisem sodeloval. Po vsebinski plati se je ta strategija bistveno razlikovala od prejšnjih razvojnih strategij in je temeljila na popolnem liberalizmu ter veliki gospodarski ekspanziji, ki je precej temeljila na uvozu tuje akumulacije. Rezultati takšne ekonomske politike in razvojne strategije so znani, to je hitro nastala velika zadolženost države, bank in podjetij in gospodinjstev. Leta 2004 smo pomenili za Svetovno banko zgled države, ki se med vsemi tranzicijskimi državami najbolj uspešno in zdravo razvija, v obdobju 2004-2008 pa smo začeli posnemati napake drugih tranzicijskih držav, kot so Litva, Latvija in Estonija. Naš plačilnobilančni primanjkljaj v zadnjih dveh letih prav tako predstavlja problem, naš bruto zunanji dolg je več kot letni BDP, iz neto upnika smo se v petih letih prelevili v neto dolžnika do tujine v višini 9 milijard evrov. Mislim, da smo deloma nasedli neoliberalnim pogledom in pobudam za razvoj nacionalnih ekonomij, poleg tega pa naša tekstilna in druga evropska podjetja ne morejo konkurirati kitajskim konkurentom, ki s pomočjo poceni delovne sile in drugih inputov pod tržno ravnotežno ceno proizvajajo poceni tekstilne in druge izdelke in prek liberalizacije in WTO prihajajo na enotni evropski trg. Nekatere države, na primer Norveška, so tekstilne tovarne zaprle, ker imajo veliko nafte in morje, v katerem se razvija ribištvo, pred preveliko liberalizacijo pa jih ščiti status države, ki ni formalna članica EU. Takih prednosti kot Norveška mi žal nimamo, zato bomo morali uveljaviti naše druge konkurenčne prednosti in naravne danosti, kot so geostrateški položaj, transportne poti in človeški kapital. Strinjam se z vašo kritiko, ki se skriva v postavljenem vprašanju, da smo premalo naredili na področju izobraževanja, spodbujanja izumiteljstva, tehnoloških in tehničnih inovacij. Toda bodimo realni in si priznajmo, da nismo bolj pametni od Nemcev, Italijanov ali Avstrijcev, ki jih ne moremo premagovati na gospodarskem in tehnološkem področju. Nekatera tuja znanja od njih prevzemamo, vendar ne smemo pričakovati, da bodo naša podjetja bistveno boljša od podjetij v visoko razvitih državah.
Nekateri trdijo, da so naše univerze slabe, da nobena med njimi ne sodi na seznam najboljših univerz na svetu...
Strinjam se, da moramo vztrajati na kvalitetnem študiju, odličnem znanju tujih jezikov, da moramo biti odprti v svet in da morajo naši študentje in profesorji obiskovati tuje odlične univerze, kar se že dogaja. Toda bolonjska reforma s svojimi programi je naredila več škode kot koristi. Dopuščam možnost, da je bila v glavah administratorjev reforma visokega šolstva videti idealno. Toda številni novi programi so zniževali zahtevnost študija za mlade ljudi in tekmovanje med študenti se je spremenilo v plačevanje študija, zato da bi dobili diplomo. Sicer pa moramo ohraniti visoke stopnje zahtevnosti, za kar sem se kot dekan pravne fakultete v Ljubljani ves čas zavzemal. Študenti morajo biti aktivni ves dan, biti bi morali tudi ustvarjalni, kar pa nam avstroogrski sistem in tradicija ne omogočata.
Kreditni portfelj poslovnih bank se še naprej poslabšuje, povečuje se število slabih kreditov in obseg neporavnanih obveznosti podjetij. Ali to pomeni, da se nahajamo v slepi ulici, v kateri se poslabšujejo bilance bank in podjetij?
Odgovornost za kreditni krč je kot vroč kostanj, saj vlada s prstom kaže na banke, ki da ležijo na denarju, banke pa krivijo podjetja, češ da nimajo dobrih razvojnih programov. Banke so seveda v težavah, ker imajo premalo informacijskega kapitala in svežih informacij o finančnem zdravju kreditojemalcev. Podobno je povsod v svetu. Mislim, da je eden od večjih problemov naših bank, da niso v stalnem stiku s svojimi komitenti, da jih redno ne obiskujejo in se z njimi premalo pogovarjajo. V tujini pravijo temu »relationship banking«. Sam sem proti virtualnemu svetu in zagovarjam tezo o nujnem stalnem poslovnem komuniciranju med bankami in podjetji. Banke bi morale sodelovati pri snovanju razvojnih programov v podjetjih in ko se ta znajdejo v težavah, jim morajo poskušati pomagati, še zlasti če imajo zdrave ideje in nesporne potenciale za nadaljnjo poslovno ekspanzijo. Seveda pa ne moremo računati na to, da bodo banke tako močno povečale kreditno aktivnost, kot so jo pred petimi leti, ko je bila kreditna rast celo 38odstotna. Preveliko kreditno ekspanzijo je treba popraviti s kreditnim umirjanjem.
Eden od večjih problemov slovenskih podjetij je, da imajo premalo lastnega kapitala. Naše banke imajo podoben problem, saj z zbranimi depoziti pokrivajo le slabi dve tretjini odobrenih posojil, dobro tretjino posojil pa s sposojenimi viri v tujini. Kaj lahko torej naredijo banke, da bi problem kreditnega krča omilile?
Banke bodo v perspektivi morale zbrati več lastnih depozitov in zmanjšati svojo odvisnost od tujih virov sredstev. Naloge razdolževanja pa se bodo morali lotiti tudi podjetja, država in gospodinjstva. Po nekaterih podatkih se je na tujih trgih kapitala preveč zadolžil tudi zasebni sektor. Marsikdo se je v tujini v preteklih letih zadolževal tudi zato, ker so bili tuji viri sredstev relativno cenejši od domačih. Pretirano zadolževanje v tujini je zgodba liberalnega kapitalizma. Kakorkoli že, sedaj bo treba dolgove pospešeno vračati, odvisno pač od ročnosti kreditov.
Po nekaterih kritičnih ocenah neoliberalnih ekonomistov je zadolževanje bank in podjetij v tujini potekalo predvsem zaradi menedžerskih odkupov in pohlepa t. i. tajkunov, ki mu menda starejši ekonomisti niste nasprotovali.
To je čista izmišljotina. Že na začetku devetdesetih let smo se dogovorili, da se bo slovensko gospodarstvo privatiziralo relativno počasi in postopno, tempo te privatizacije pa naj bi bil odvisen od rasti realne akumulacije, prihrankov. Nekdanja družbena ali kasneje državna lastnina naj bi se kupovala z lastnimi prihranki, ne pa da so se delnice podjetij odkupovale s krediti, ki so jih menedžerji nato odplačevali iz tekočega dobička privatiziranega podjetja. Model, ki se je zgodil in ki je pripeljal do t. i. tajkunizacije, je k sreči zaustavila globalna finančna kriza in drastičen padec cen delnic.
Zakaj niste kot keynesijanec nasprotovali praksi, ki jo omenjate ? Oprostite, temu sem nasprotoval že pred več kot osmimi leti in v reviji Manager sem denimo jasno napisal in predlagal, naj se menedžerski odkupi podjetij s pomočjo kreditov dovolijo le v višini 10 ali 15 odstotkov vrednosti podjetja.
Tako je tudi v razvitih ekonomijah in nikjer se podjetja ne kupujejo s krediti v celoti, tako kot se je delalo pri nas. Sicer pa se tajkuni pojavljajo tudi v drugih tranzicijskih državah, v Rusiji jim na primer pravijo oligarhi. Za omejeno privatizacijo podjetij sem se zavzemal, ker menedžerji razmišljajo kot agenti in principali, kot upravljavci in lastniki podje-Iz neto upnika smo se prelevili v neto dolžnika do tujine v višini 9 milijard EUR. tja. Okrog 15-odstotno lastništvo podjetja bi pomenilo za menedžerje spodbudo za dobro vodenje podjetja, za rast vrednosti delnic na borzi in podobno.
Prvi primer menedžerskega odkupa pri nas v devetdesetih letih je bil projekt BTC in Ljubljanska banka je bila takrat v lasti države. Kot glavni ekonomist banke sem bil izrazito proti temu, da bi menedžerski odkup BTC financirala Ljubljanska banka. Toda razpletlo se je tako, da so ta projekt privatizacije financirale nekatere druge banke. Mislim, da se je ta projekt izvajal prehitro, družbeno premalo optimalno in etično sporno. Precejšnja politična in medijska kritika tega primera hitre privatizacije je pripomogla k temu, da se česa podobnega niso lotila tudi vodstva drugih podjetij. T. i. tajkunizacija države pa se je začela v zadnjih nekaj letih, ko jo je med drugim omogočil sprejem zakona o prevzemih. Takrat pa nisem bil več tretjinsko zaposlen in aktiven v NLB.
Če sklenem: naši gospodarstveniki se niso izkazali z zavestjo kot nekdanji ljubljanski župan Hribar pred sto leti, ki je ustanovil prvo slovensko banko in zavarovalnico v Ljubljani, medtem ko nekateri naši gospodarstveniki niso bili kos svoji funkciji in se niso borili za ohranitev slovenske identitete in nacionalnega interesa kot rezidenčnega interesa.
NLB je imela kot največja državna banka v letošnjem letu velike težave s politiko, ki je banko pustila praktično skoraj celo leto brez uprave s polnimi pooblastili. Ali se bo nenehno vpletanje politike v poslovno politiko državnih bank sploh kdaj končalo ? Okrogla miza o corporate governance na letošnjih bančnih dnevih je nazorno pokazala, da si njeni udeleženci niso upali reči bobu bob. Po drugi strani je razprava opozorila na nekatere slabosti upravljanja državnih in drugih podjetij, ki jih bo država pod pritiskom OECD poskušala omiliti ali celo odpraviti s sprejemom posebnega zakona in agencije za upravljanje državne lastnine. Osebno sem do pravil in smernic OECD o corporate governance zelo skeptičen, saj nam dopovedujejo, da moramo čim več državnih podjetij privatizirati, čeprav je bila tudi v ZDA in Evropski uniji kopica bank, zavarovalnic in podjetij v sedanji finančni krizi podržavljenih. Tudi zahteve OECD po čim hitrejši privatizaciji bank so silno sporne, kajti še nikjer se ni pokazalo, da so banke v zasebni lasti že a priori bolj učinkovite kot državne banke. Vpletanje države v poslovno politiko bank je zagotovo škodljivo početje. Tudi zamenjava prejšnjega predsednika uprave NLB Draška Veselinoviča, ki je velik strokovnjak, ni bila normalna. Zanimivo je tudi, da gre pri skoraj polovici novih članov nadzornega sveta NLB za radikalne neoliberalce, ki bodo morebiti želeli banko čim prej prodati tujcem. Torej neoliberalna politika, ki je pripeljala do sedanje globalne finančne krize, se pri nas nadaljuje in še naprej odkrito promovira v nekaterih medijih. Seveda se bo politika vedno vpletala v reševanje problemov v državnih bankah, zavarovalnicah in drugih podjetjih. Ključno zame pa je, da bo lastnik NLB skrbel za interese in blaginjo ljudi, ki tukaj stalno živijo in delajo, ne pa za interese tujega velikega kapitala, ki hlasta po dobičkih za vsako ceno. Dejstvo je, da je v NLB največ prihrankov slovenskih državljanov in odločitev o tej akumulaciji bo vedno izjemnega pomena za slovensko državo. Ta strateška odločitev pa je in bo vedno v rokah slovenske vlade in tako je tudi v drugih državah. Skratka, mehanizem vplivanja politike na dogajanja v NLB je bil napačen in velike igre različnih lobijev pri imenovanju novih članov uprave so bile škodljive. Mislim, da bo treba po umiritvi sedanje finančne krize narediti novo strategijo za razvoj celotnega slovenskega finančnega sektorja.
Kaj menite o medijsko-političnem linču nekdanjega predsednika uprave NLB Marjana Kramarja - ali je bil upravičen? Ali so plače in nagrade bančnih menedžerjev resen problem tudi pri nas?
Nagrade bančnih in drugih menedžerjev morajo biti odvisne od rezultatov poslovanja in finančne trdnosti banke na dolgi rok in naj bi se izplačevale šele po obdobju petih let ali več, ko se mandat menedžerja konča. Takšno rešitev predlagajo sedaj evropska komisija, skupina G-20 in vlade drugih razvitih držav in nova praksa naj bi veljala tudi pri nas. Za petletno nagrado nekdanjega predsednika uprave NLB Marjana Kramarja pa menim, da je bila izplačana na podlagi pogodbe, ki jo je v imenu države kot večinskega lastnika banke podpisal predsednik nadzornega sveta. S pravne plati torej ni bilo nič narobe in če je bila višina nagrade glede na dosežene poslovne rezultate res previsoka, je bila to napaka nadzornega sveta. Strinjam se, da so nagrade bančnih menedžerjev tudi pri nas relativno (pre)visoke, kolikor pač poznam te Slovenske banke niso slabe banke, čeprav gre za univerzalne banke. zneske. Sicer pa menim, da bi morale biti nagrade menedžerjev odvisne od dolgoročne uspešnosti banke in da bi morali tudi zaposleni bančni uslužbenci v večjem obsegu sodelovati pri delitvi ustvarjenega dobička.
Če sem vas prav razumel, ključni problem slovenskega bančništva torej ni preslaba poslovna učinkovitost bank ali preveliko število zaposlenih uslužbencev, ampak pomanjkanje vizije nadaljnjega razvoja bank, zavarovalnic in drugih finančnih posrednikov.
Guverner Banke Slovenije Marko Kranjec je na bančnih dnevih jasno povedal, da slovenske banke niso slabe banke, čeprav gre za univerzalne banke. Strinjam se z njegovo oceno in menim, da preveč dramatiziranja ne koristi nikomur. Poleg solidarizma se zavzemam za to, da se banke in druge delniške družbe ne posvečajo zgolj maksimiranju dobička, ampak se ob solidnem dobičku posvečajo tudi eksternim, socialnim in ekološkim učinkom gospodarjenja. Ce gre za banke, naj si torej slednje prizadevajo za soliden, največ 15-odstotni donos na kapital, hkrati pa naj skrbijo tudi za razvoj kulture, športa, sociale in ekologije v lokalnem okolju.
In za konec - ali je strokovna vloga slovenskega bančnega združenja pri soočanju poslovnih bank s finančno krizo ustrezna? Ali je delovanje našega združenja primerljivo z vlogo podobnih združenj v najbolj razvitih državah EU?
Slovensko bančno združenje skrbi za izobraževanje bančnikov in ta segment njegovega delovanja je zelo pomemben in koristen. Tudi izdajanje kvalitetnih strokovnih publikacij, kot je Bančni vestnik, revije za denarništvo in bančništvo, je v interesu bank in pomeni afirmacijo ZBS, njenih članic in bančne publicistike. Sicer pa menim, da ni čisto jasno, ali bančno združenje predstavlja in zastopa banke kot lastnice, bančne menedžerje ali koga tretjega. Včasih bi lahko ZBS oblikovalo bolj jasna, udarna stališča, predvsem v interesu bank. Ker gre za gospodarsko interesno združenje, so seveda interesi poslovnih bank vedno v določenem nasprotju z interesi države, centralne banke, GZS, sindikata in gospodarstva. Naloga bančnega združenja pa je, da interese bank argumentirano brani in zagovarja v dialogu z vlado, centralno banko in drugimi partnerji družbenega dialoga. Intervju je vodil Emil Lah