Medij: Dnevnik Avtorji: Tatjana Tanackovič Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Poslovni Dnevnik Datum: 11. 01. 2013
Nekdanji predsednik uprave Luke Koper Robert Časar bo moral zaradi zlorabe položaja in prejemanja podkupnin v zvezi z luškimi zemljišči na Orleški gmajni za šest let v zapor. Tako je včeraj odločilo koprsko sodišče, ki je na štiri leta in mesec dni zapora obsodilo tudi poslovneža Marjana Mikuža, ki je bil obtožen pomoči pri zlorabi položaja in dajanja podkupnin, na tri leta zapora pa so obsodili še Srečka Prijatelja, ki je Časarja in Mikuža napeljeval h kaznivemu dejanju dajanja in prejemanja podkupnin, podkupnino v višini 245.000 evrov pa je vzel tudi zase.
»Pravna država je umrla. Nad sodbo sem razočaran. Sam sem pravnik in na fakulteti so nas učili, da nihče ne more biti obsojen, če ni dokazov,« je včeraj sodbo komentiral Časar, ki je prišel na razglasitev v spremstvu svoje žene. Ko je sodnica izrekla kazni, je najprej nekaj dejal Srečku Prijatelju, ki je stal poleg njega, potem pa se je obrnil nazaj in ženo pozval, naj skupaj z njim zapusti sodno dvorano. To sta nato tudi protestno naredila.
Sodišče je v celoti sledilo obtožbi, da je Prijatelj Časarja in Mikuža nagovoril k dogovoru za sklenitev kupo-prodajnih pogodb za nakup zemljišč na Orleški gmajni, pri tem pa so se dogovorili, da si razliko v ceni razdelijo na tretjine. Mikuževo podjetje Premik.net je namreč za kvadratni meter odštelo 31 evrov, nato pa naprej prodajalo Luki Koper za 65 evrov, čeprav bi lahko Luka Koper zemljišča kupila sama neposredno od lastnikov. Pri tem je zanimivo, da si je Časar sredi leta 2007 odprl nov bančni račun, po trditvah tožilstva pa je nato še isti mesec od Mikuža na Kozini prejel najprej 36.000 evrov, v drugi polovici leta pa še 50.000 evrov. Pologi na novem bančnem računu se ujemajo z dobljenim denarjem, tožilstvo pa je ugotovilo tudi, da je isti dan, ko je Mikuž s svojega računa dvignil določeno vsoto, enako vsoto Časar položil na svoj račun. Na vprašanje, zakaj je odprl nov račun, je Časar na sodišču odgovoril, da je to storil zato, da bi ga skril pred bivšo ženo, pologi pa naj bi bili del kupnine od prodanih stanovanj.
Sodišče je Časarju tudi prepovedalo opravljanje direktorskih funkcij v obdobju naslednjih petih let, prepoved pa se ne všteva v čas, ki ga bo moral preživeti zaporu. Poleg tega bo moral vrniti 86.000 evrov, ki jih je prejel od Mikuža. Denar bosta morala vrniti tudi Prijatelj in Mikuževo podjetje Premik.net, ki je po mnenju sodišča neupravičeno dobilo 2,2 milijona evrov.
Med obrazložitvijo sodbe je sodno dvorano zapustil tudi Marjan Mikuž, ki ga je izrek sodbe nadvse šokiral, saj mu je sodnica Oriana Trunkl izrekla višjo zaporno kazen, kot jo je zanj predlagalo tožilstvo. Sodnica je pojasnila, da so se tako odločili zato, ker bi se z nižjo kaznijo oddaljili od načela pravičnega kaznovanja. Če so Časarju samo za zlorabo položaja dosodili štiri leta in pol zaporne kazni, so morali Mikužu za pomoč pri tem kaznivem dejanju dosoditi primerljivo kazen v višini štirih let zapora, za dajanje podkupnin pa so mu dosodili še dodatne tri mesece in vse skupaj združili v enotno kazen štirih let in meseca dni zapora. »Nimam besed. Totalno sem šokiran,« je vidno pretresen dejal Mikuž, ki zdaj obžaluje, da je sploh šel na policijo in prijavil zadevo. »Tega ne bi storil nikoli več, « je dejal Mikuž, ki ni zdržal Prijateljevih pritiskov, ko je od njega zahteval vedno več denarja, in je zato vse skupaj povedal koprskim kriminalistom.
Že na sojenju Srečku Prijatelju je Mikuž dejal, da je imel pomisleke, ali naj zadevo prijavi ali ne, vendar se je potem odločil, da to stori, ker ni videl drugega izhoda. Takrat je celo sodeloval s kriminalisti, da so ga ozvočili in ga poslali na primopredajo podkupnine v Solkan, kamor je po denar prišel Srečko Prijatelj. »Kaj me gledaš? Kako si sploh upaš priti sem? Ubil si me! Nisi me obsodil, ti si me ubil! Doma imam sedem nepreskrbljenih otrok, ti jih imaš na vesti, « je Mikuž na stopnišču sodišča zabrusil kriminalistu Nerminu Dediću, ki je vodil preiskavo. Dedić je včeraj prišel na razglasitev sodbe, na Mikuževe besede pa ni našel pravega odgovora, le odkimaval je z glavo in momljal: »Ne, Marjan, nisem jaz kriv...«
Edini, ki je do konca počakal v sodni dvorani, je bil Srečko Prijatelj, ki se je ob izreku sodbe nekajkrat nasmehnil, potem pa je sodišče zapustil skozi zadnja vrata, ki mu jih je odprla tožilka. »Mi gremo pa na kavo, « je nasmejano dejal in odšel v spremstvu svoje žene.