Medij: Večer (Celjsko) Avtorji: S. K. L., Srečko Klapš, Rozmari Petek Teme: ZPRE-1 zakon o prevzemih Datum: Tor, 05. jun.. 2018 Stran: 12
CINKARNA CELJE
Zavidljivi dobički, podjetje brez dolgov in brez večjega dela konkurence - novica o prevzemu je bila le vprašanje časa
V roku meseca dni se lahko zgodi, da bo Cinkarna Celje, ki je trenutno v večinski državni lasti, postala zasebna last. Podjetje Anatol iz skupine Martens Management Group je ob finančni podpori investicijske družbe KKR, skladno z zakonom o prevzemih, včeraj objavilo namero za prevzem vseh delnic Cinkarne Celje ter o tem že obvestilo Agencijo za trg vrednostnih papirjev in Agencijo RS za varstvo konkurence. Za delnico ponujajo 220 evrov oziroma skupaj z dividendo 246,52 evra, kar je po njihovem mnenju edinstvena priložnost za družbenike, že včerajšnje trgovanje na Ljubljanski borzi (259 evrov) pa je pokazalo, da delničarji (najverjetneje) pričakujejo več. Prevzemno ponudbo naj bi objavili v mesecu dni; torej po tem, ko bodo opravili skrbni pregled. S tem namenom so se že včeraj oglasili v podjetju.
Strah pred "skubljenjem kokoši"
Več kot to, da so se včeraj res sestali, predsednik uprave Tomaž Benčina ni želel komentirati. Bo pa več o tem spregovoril po današnji skupščini delničarjev, na kateri si bodo (najverjetneje) še obstoječi delničarji razdelili dobrih 21 milijonov evrov od skupaj skoraj 29-milijonskega dobička. Že od daleč se vidi, da je celjska družba, ki jo lokalna skupnost sicer zavoljo obremenitve okolja gleda nekoliko postrani, masten plen. Dobiček Cinkarne Celje namreč iz leta v leto raste, tudi zavoljo nesreč v drugih podobnih obratih (požar v Huntsmanovi tovarni na Finskem, zaprtje tovarne v Južnoafriški republiki). Če k temu dodamo še dejstvo, da je zaradi konservativne politike Benčine podjetje povsem nezadolženo, je naskok na celjsko proizvajalko titanovega dioksida toliko bolj razumljiv. S tem pa so povezani tudi strahovi, ki jih takšen prevzem lahko prinese. Uradno sicer zaposleni - teh je skoraj tisoč - o tem ne govorijo (predsednika sindikata smo včeraj zaman klicali), se pa zavedajo, da lahko to kokoš, ki nese zlata jajca, prevzemniki precej dobro oskubijo, preden jo, hipotetično gledano, prodajo naprej.
Potencialni kupci to zanikajo. Poudarjajo, da ne načrtujejo odpuščanj, da imajo razdelano vizijo razvoja... Celo, da so zaradi cinkarniške politike dividend, ki ne pušča prostora za investiranje in rast, idealen partner. Cinkarna je v Celju sicer že dosegla maksimum rasti, širjenje ni več mogoče brez dodatnega obremenjevanja okolja. Tudi zato je Cinkarna že sama imela načrte širitve v Srbiji, ki okoljsko še ni toliko "občutljiva".
Sanacija ima lahko več pomenov
A naložbe so le finančni vidik, o katerem je mogoče zlahka (upravičeno ali ne) podvomiti. Obstaja še okoljski. Cinkarna Celje je že sedaj, ko je bila v večinski državni lasti, mačehovsko gledala na vse, kar seže čez njeno ograjo. Tako je bila denimo pripravljena sanirati le tiste stare grehe, na katerih stoji (stoji namreč na odpadkih stare cinkarne), ne pa celotnega kompleksa stare cinkarne, ki ga je pred leti brezplačno predala celjski občini. A še za ta del, na katerem stoji, je kasneje ugotovila, da ne potrebuje sanacije, saj na njem ne pridelujejo ničesar. Zanimivo je, da je razkritje "starih bremen” v javnost prišlo ravno v času, ko je bila Cinkarna Celje tudi izredno blizu prodaji. Po tem razkritju o prodaji ni bilo več veliko govora. Do sedaj.
Videti je, da okoljski vidik Ralpha Martensa, predsednika nadzornega sveta in kontrolnega delničarja v Martens Management Group, ne moti. Kot je dejal v izjavi za javnost, je v njihovi viziji tudi vprašanje varovanja in sanacije okolja. A za besedno zvezo sanacija okolja se lahko skrivajo le nujno, zakonsko potrebna dejanja, lahko pa ta prinese tudi breme celotne sanacije Celjske kotline, o čemer je bilo ravno pred razpadom vlade in sprejemanjem zakona o sanaciji Celjske kotline veliko govora. Takrat smo denimo iz ust predstavnikov okoljskega ministrstva presenetljivo slišali celo tezo, da zakon ni potreben, saj bi, če bi se držali črke zakona, že sedaj vse morali sanirati onesnaževalci sami.
Kaj pravijo lastniki?
Martens Management Group je zasebni industrijski holding z izkušnjami z upravljanjem v panogi kemične in premazne industrije v tujini in Sloveniji. V Sloveniji so pred leti prevzeli družbo Niko Železniki. O tem, da se sklad KKR in avstrijski Ring, v katerega sodi tudi Martens Management Group, zanimata za Cinkarno, smo v Večeru pisali že v soboto, potem ko je Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) pred današnjo skupščino predlagala zvišanje razpona cene za nakup lastnih delnic Cinkarne na 220 do 240 evrov.
Včerajšnje dogajanje na Ljubljanski borzi, ko se je tečaj delnice Cinkarne povzpel za šest odstotkov, pa je kazalo, da delničarji Cinkarne pričakujejo višjo ponudbo. Temu primerno hladen je bil tudi odziv največjih lastnikov, saj v Modri zavarovalnici Boruta Jamnika, ki ima petino Cinkarne, prevzemne namere ne komentirajo, v DUTB, ki ima 14,5-odstotni lastniški delež, in Slovenskem državnem holdingu, s 11,4-odstotnim deležem, pa bodo namero preučili.
Pri 400 evrih bi se bilo vredno pogajati
Brez dlake na jeziku pa je ponujeno ceno delnice 220 evrov pokomentiral prvi mož borznoposredniške hiše Ilirika Igor Štemberger, ki je že v soboto za Večer dejal, da bi bil za razvoj Cinkarne in zaposlene bolj primeren strateški partner iz panoge, saj sta za finančne investitorje največji motiv okoli 50 milijonov evrov na računu podjetja in kasnejša preprodaja z visokim donosom strateškemu kupcu, kot se je to zgodilo na primeru Heliosa. Glede na dobro poslovanje Cinkarne je za Štembergerja vsak kupec, ki ni strateg, korak nazaj, v katerem bodo krajšo potegnili razvoj, zaposleni in celjska regija. Ocenjuje, da bi bila cena med 400 in 450 evri za delnico prava meja za pogajanja o prevzemu Cinkarne. Napovedal je še, da si Ilirika prizadeva najti strateškega kupca, ki bi dal konkurenčno ponudbo.