Medij: Dnevnik (Poslovni Dnevnik) Avtorji: Gordana Stojiljković Teme: ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah Datum: Pon, 14. nov.. 2016 Stran: 5
Medtem ko naša država razmišlja o spremembi zakonodaje in ustanovitvi specializiranega sodišča za pregon bančne kriminalitete, na sodiščih tožbe zoper nekdanje člane uprav bank padajo kot domine. Tudi v primeru Factor banke, kjer naj bi ena zadeva zastarala, čeprav zakonodaja določa drugače.
Medtem ko vlada napoveduje spremembe veljavne zakonodaje in ustanovitev specializiranega sodišča za pregon bančne krimina_itete, na sodiščih tožbe zoper nekdanje člane uprav bank padajo kot domine. Od šestih odškodninskih tožb, ki jih je Factor banka vložila zoper nekdanje vodilne (v nekaterih primerih se pojavljajo vsi trije člani uprave, v drugih pa nastopajo posamezno), je sodišče (še nepravnomočno) zavrnilo dve, v enem primeru pa so se poravnali.
Potem ko je sodišče aprila letos zavrnilo osemmilijonsko tožbo zoper nekdanje vodilne v Factor banki, nekdanjega predsednika uprave Borisa Pesjaka ter člana uprave Cirila Dragonjo in Dušana Valenčiča, zaradi domnevno spornega posojila Merkurju, je zdaj padla še ena odškodninska tožba. Sodišče je namreč kot neutemeljeno zavrnilo 12 milijonov evrov visoko tožbo Factor banke, ki jo je pravno nasledila Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB). Sodnik gospodarskega oddelka Gregor Collauti je presodil, da je zadeva zastarala. Ali se bo DUTB na odločitev sodišča pritožil, še ni znano, saj v slabi banki trdijo, da s sodbo še niso seznanjeni, kar pa je težko verjeti, saj sodišča načeloma javnosti ne posredujejo sodb, dokler nimajo povratne informacije, da so jo prejele vse stranke v postopku.
DUTB bo po prejemu sodbe še tehtal
»Sodba nam še ni bila vročena. Po njenem prejemu bomo odločitev sodišča pretehtali in se glede na izrek sodbe ter obrazložitev nosilnih argumentov odločili o vložitvi pravnih sredstev,« so odgovorili v DUTB. Zoper nekdanje člane uprave Factor banke je bilo sicer vloženih sedem odškodninskih tožb, noben zahtevek pa do zdaj ni bil zavrnjen zaradi zastaranja, trdijo v slabi banki.
V aktualnem sodnem primeru je članom uprave očitana spornost odobritve kratkoročnega posojila in nato še dveh aneksov k tej posojilni pogodbi zagrebški družbi Ekspert Divizor v letu 2009. Kredit naj ne bi bil ustrezno zavarovan, poleg tega pa naj ne bi bil nikoli poplačan.
Nadzorni svet poslu ni nasprotoval
V sodbi se je sodnik dotaknil odgovornosti nadzornega sveta, na katerega (so)odgovornost so se sklicevale tudi tožene stranke, saj je nadzorni svet tisti, ki je sporni posel potrdil in predlogu uprave ni nasprotoval. Kot nam je pojasnil Dušan Valenčič, zoper katerega je bilo vloženih skupno 18 kazenskih ovadb, šest pa jih je že bilo zavrnjenih, je vse predloge najprej strokovnih služb, nato pa tudi uprave glede posojil, ki so presegala deset odstotkov kapitala banke, moral odobriti nadzorni svet. Temu je sledilo tudi sodišče, ki je zapisalo, da je bil tožnik, torej Factor banka, z dnem, ko je nadzorni svet posojilo odobril, seznanjen s poslom. Nadzornikov zaradi tega ni nihče klical na odgovornost.
Sodišče je sicer v delu, ko je presojalo o odgovornosti uprave, primerjalo zakon o gospodarskih družbah in zakon o bankah. Posojilo je bilo odobreno 24. aprila 2009, tožba pa je bila vložena 16. aprila 2014. »Na podlagi teh nespornih datumov je razvidno, da ni pretekel objektivni petletni zastaralni rok, med pravdnima strankama pa je sporno, ali je pretekel tudi subjektivni triletni zastaralni rok,« piše v sodbi.
Tožnik se je namreč skliceval na dejstvo, da je lahko tožbo vložil šele po tem, ko je Banka Slovenije septembra 2013 imenovala izredno upravo oziroma zamenjala staro. A kot ugotavlja sodišče, bi nadzorni svet zoper upravo lahko ukrepal že takrat, ko je ugotovil nastalo škodo, kar kaže tudi sodna praksa. Zato je povsem irelevantno, kdaj se je zamenjala uprava, po mnenju sodišča je namreč subjektivni rok zastaral, saj so minila tri leta, pri čemer sodišče, »ker se tožeča stranka ni sklicevala na zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank«, določb tega zakona ni moglo uporabiti.
»Sanacijski« bančni zakon sam sebi namen?
Zastaralni rok, ki ga določa zakon za krepitev stabilnosti bank, pravi naslednje: »Ne glede na določbe zakona, ki ureja kazniva dejanja, in zakona, ki ureja obligacijska razmerja, kazniva dejanja in odškodninska odgovornost članov organov vodenja bank in organov nadzora bank ter organov nadziranja bank, ki so deležne ukrepov po tem zakonu, ki nastanejo zaradi ali v povezavi z opravljanjem funkcije člana organa vodenja ali organa nadzora ter organa nadziranja bank ali namenski družbi, ki je deležna ukrepov po tem zakonu, zastarajo v zastaralnem roku, ki je štirikratnik splošnih zastaralnih rokov, kot jih določata zakon, ki ureja kazniva dejanja, ter zakon, ki ureja obligacijska razmerja.«
Neuradno je v odvetniških vrstah slišati, da tega zakona »nihče ne jemlje resno«, da naj bi bil »neustaven«, diskriminatoren. Morda je tudi to razlog, zakaj se pooblaščenci DUTB na ta zakon niso sklicevali. A ko smo to med drugim hoteli preveriti pri odvetniški pisarni Wolf Theiss, ki je v gospodarskem sporu zastopala tožnika (DUTB), nas je Markus Brucmuller odpravil z besedami, da »postopka javno ne komentirajo«.
»Ker se tožeča stranka ni sklicevala na zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank«, sodišče določb tega zakona glede precej daljših zastaralnih rokov ni moglo uporabiti.
Dobrih 260.000 evrov pravdnih stroškov
Ker je sodišče milijonski tožbeni zahtevek zavrnilo, mora zdaj DUTB povrniti stroške strankam v postopku, in sicer 75-000 evrov, 91.000 evrov in 95.000 evrov. Seveda, če se DUTB na sodbo ni pritožil in je ta postala pravnomočna.