Medij: Večer Avtorji: Toplak Damijan Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Po svetu Datum: 29. 08. 2015 Stran: 11
Portret tedna
Če je za dolgoletnega direktorja Autocommerca (kasneje ACH) Hermana Rigelnika veljalo, da je železni Herman, bi Romana Glaserja, veterinarja in kar 28 let prvega moža Perutnine Ptuj, zlahka poimenovali jekleni Roman. Sploh zdaj, ko se obeta, da bo Slovenska industrija jekla (SIJ) po ponedeljkovi skupščini z vplačilom 40 milijonov evrov svežega kapitala postala pomembna in največja delničarka Perutnine, po verjetni prevzemni ponudbi pa tudi večinska lastnica. Ob tem je na mestu vprašanje, kdo je jeklarje v lasti ruske družine Zubicki pripeljal v Perutnino. Glaser pravi, da je bil to njihov nekdanji dolgoletni direktor Tibor Šimonka, ki je zdaj v Perutnini že leto dni pooblaščenec bank, spet drugi so prepričani, da je SIJ voda na mlin Glaserja, ki bi se kljub 68 letom lahko še nekaj časa obdržal na čelu ptujskega prehrambnega giganta z nekaj več kot 3600 zaposlenimi.
V preteklosti se v Sloveniji to, da so se podjetja ukvarjala z mnogo dejavnostmi, tudi tistimi, ki niso sodila v osnovni posel, ni izkazalo za uspešno. Spomnimo se Pivovarne Laško, ki ni le polnila pijač, ampak je bila tudi trgovec, izdajatelj časopisov in še česa. Z Laščani Glaserja povezuje več kot desetmilijonsko posojilo Perutnine Infond Holdingu in Centru Naložbam, katerih vračilo (za zdaj neuspešno) Perutnina že nekaj let terja prek sodišča. Ko so si menedžerji Perutnine in Merkurja v času Janševe vlade želeli zavarovati stolčke z vzajemnima menedžerskima prevzemoma (Merkur je bil pomemben lastnik Perutnine in obratno), je kasneje obema podjetjema šlo v franže na stotine milijonov. Merkur je že v drugem stečajnem postopku, Perutnina pa je v lanskem letnem poročilu za predlani skoraj prepolovila kapital. Glaserjeva uprava, ki dobro vodi osnovno poslovanje Perutnine, je imela še eno zgrešeno naložbo. Probanko. Tam je bil Roman Glaser vrsto let prvi nadzornik in očitno ni ukrepal pravočasno in dovolj odločno, da banka ne bi zašla v težave. Problem za slovenske razmere srednje velike Probanke je bil, ker je bila enostavno premajhna za financiranje vseh (spornih) menedžerskih prevzemov, od katerih se jih je večina končala klavrno. Mnogi so vodstvoma Perutnine in Probanke tudi očitali, da sta prek lastništva druga drugo nadzirali, da pa je bil ta nadzor slab. Pred letom dni je Roman Glaser za Večer povedal, da je bil menedžerski prevzem Perutnine v obliki konzorcija z nekoč uspešnima Probanko in Merkurjem ter ob največjem posamičnem lastniku - Perutninarski zadrugi Ptuj - smiseln kot zaščita Perutnine pred zunanjimi vplivi. Neuspešnost Merkurjevega menedžerskega prevzema pa je pripisal preplačilu prejšnjih delničarjev, med največjimi sta bila državna Kad in tedanja Sod, kasnejših nezakonitih potez tedanjega Merkurjevega vodstva pa ni odobraval. "Leta 2009 so povečini kratkoročni krediti podjetij postali pri slovenskih bankah neobnovljivi, banke so zasegale lastniške deleže, ki pa so močno izgubljali vrednost. Polovico sedanje krize smo si ustvarili sami, kar pa je med ekonomisti pravilno ugotovil le Jože P. Damijan," je dejal Glaser.
Ob imenu Romana Glaserja se javnost sprašuje, ali je to eden zadnjih slovenskih tajkunov, ki ob vsej svoji spretnosti (še) ni padel. Spet drugi menijo, da bi bila brez njega Perutnina težko postala tako velika prehrambna mednarodna korporacija, kakor je. Ima pa Glaser v zadnjem obdobju precej nasprotnikov, ki prihajajo iz vrst manjših delničarjev in pa ljudi okrog državne Kapitalske družbe, medtem ko se Perutninarska zadruga kot ena večjih delničark Perutnine na skupščini občasno strinja s predlogi uprave, spet drugič ne. So pa nadzorniki Perutnine v splošnem Glaserjevi upravi naklonjeni, delno tudi, ker jih je polovica iz vrst zaposlenih. Lokalci radi povedo, da imata tako Perutnina kot Roman Glaser velik neformalni vpliv na to, kar se dogaja na Ptuju. To se ni spremenilo niti, ko je postala ptujska družba relativno močno zadolžena in so banke v družbo nastavile svojega pooblaščenca. Še več, Glaser je tudi predsednik Štajerske gospodarske zbornice, prek slednje in skupščine Vzajemne pa ima s somišljeniki velik vpliv na to dopolnilno zdravstveno zavarovalnico. Da ima Perutnina z Vzajemno posebno vez, nakazuje to, da je mogoče revije Vzajemne prebirati v glavni avli Perutninine upravne stavbe ...
Skozi ruske železne roke SIJ-a naj bi Perutnina, ki že zdaj velja za vodilno slovensko prehrambno družbo, poslovala še boljše. Do leta 2020 naj bi ambiciozno zastavljen cilj skupaj s SIJ predvideval podvojitev prihodkov Perutnine na 500 milijonov evrov letno in dodatno zaposlovanje. Koliko je cilj realen, bomo videli, če bo dokapitalizacija na ponedeljkovi skupščini sploh potrjena. To, da v Perutnini razumejo piščance, kakor so sporočali v nedavni neposrečeni kampanji Future DDB, ki so jo zdaj že umaknili, jim bo koristilo. Kakor je verjetno Romanu Glaserju to, da je bil pred leti član tako imenovanega Kučanovega Foruma 21. Glaser pravi, da težav s trgovskimi podjetji, kakor jih imajo nekateri slovenski dobavitelji, nimajo. S svojimi izdelki so tudi v slovenskih McDonaldsovih restavracijah. Zelo uspešna proizvodna podjetja imajo ob Sloveniji na Hrvaškem, v BiH in v Srbiji. Da bo v ponedeljek na skupščini delničarjev Perutnine precej vroče, je mogoče sklepati tudi iz objave nasprotnih predlogov Kada in društva MDS, ki predlagata, da se za lansko leto ne odobri delo uprave in nadzornikov Perutnine in se vsem štirim članom Glaserjeve uprave izreče celo nezaupnica. Težko je reči, ali je popravljanje bilanc za nazaj dovoljšnji razlog za kaj takšnega, Glaser meni, da ne, saj da so resda iz določenih naložb in posojil naredili slabitve, ne pa še odpisov. Spet nekateri menijo, da je v ozadju napadov na Glaserja Borut Jamnik, dolgoletni član uprav Kapitalske družbe, zdaj Modre zavarovalnice, ter prvi nadzornik Telekoma Slovenije in Cinkarne Celje (v preteklosti je nadziral še vrsto drugih največjih slovenskih podjetij), ki mu je v času štiriletne Janševe vlade najbrž prav Glaser pomagal, da je v Probankini družbi za upravljanje dobil mesto člana uprave, a je očitno ciljal na kaj več. Problem Slovenije je očitno, da se preveč zamenjuje med zasebnimi interesi in pa interesi države, kot tudi, da je še vedno preveč vpliva države na podjetja.