Razprodaja tujcem bi bila nespametna

Premislek, kaj in kdaj prodati

"Ko gre za celotno premoženje, ki je še v lasti države in paradržavnih institucij, je potreben strateški premislek in potem odločitev, kaj in kdaj prodati. Ko namreč enkrat prodaš, tega nimaš več. Ko so naši dedje in pradedje prodajali kmetije, so to storili le enkrat in od takrat naprej niso bili več gospodarji na svojem. Domača ekonomija je namreč tista baza, iz katere izhaja vse, kar se dogaja naprej. Ne predstavljam si delovanja domače politike brez delovanja domače ekonomije. Domača ekonomija s svojim razvojem omogoča dolgoročno eksistenco ne le državljanom, ampak tudi vsaki državi," je povedal Aleš Žajdela.

Pravi, da se prodaja na hitro naj ne bi zgodila nikoli, saj vemo, da če prodajamo v sili, prodajamo prepoceni. Spomnil je na pripravo asociacijskega sporazuma z EU, ko so pogajalci želeli, da se na listo potrebnih privatizacij kar z imeni zapišejo slovenska podjetja, kar se je žal tudi zgodilo. "Na seznamu pogajalskih postavk za sporazum in kasnejši vstop v EU je bilo navedeno, do kdaj naj bi se katero premoženje prodalo. Tako zainteresirani kupci vedo, da se mora nekaj prodati, in čakajo na primeren čas, lastniku pa se pogajalska pozicija slabša. Zato je prav, da država najprej strateško razmisli, katero premoženje mora ostati v domačih rokah, če je to sploh mogoče, in kaj je tisto, kar je treba dobro upravljati, da se ustvarjajo ustrezni donosi, ter kaj je mogoče prodati, da se pokrijejo trenutne tekoče potrebe," je dejal Aleš Žajdela.

Bank ni modro prodajati

Po prvih informacijah naj bi v vladi razmišljali, da bi država ostala lastnica zgolj v treh strateško pomembnih podjetjih: v Zavarovalnici Triglav, NLB in v Luki Koper. Je modro obdržati vpliv zgolj v eni, čeprav trenutno največji banki? "Ravno za banke je prof. Ribnikar nekoč dejal, da naj jih ne bi prodajali. V njih so namreč informacije o vseh slovenskih podjetjih - večja je banka, več je teh informacij, tudi o državljanih kot o kreditojemalcih - koliko kdo ima, koliko zasluži, kakšno premoženje je lahko ponudil za zavarovanje kreditov. Ko nismo več lastniki bank, s temi podatki razpolaga in jih svojim potrebam prilagaja nekdo drug," pravi Aleš Žajdela. Problem osvetli s primeroma iz Italije in Avstrije: "Ko se je v Italiji zamenjal guverner centralne banke, so začele počasi ugašati majhne in srednje velike banke, pridruževale so se velikim sistemom, nastali so veliki bančni konglomerati. Danes imajo Italijani dve najkonkurenčnejši evropski banki. Poskrbeli so, da je bil z ustrezno regulativo vzpostavljen dolgoročen lastniški kapital. Avstrija je dopustila prodajo bank. Ena, Bank Austria, je v sestavi velikega italijanskega sistema, drugo, Hypo banko, pa so bili prisiljeni skupaj z nakopičenimi težavami kupiti nazaj za en evro. Prodati banko in jo potem dobiti nazaj, ker deluje na tvojem ozemlju, je še posebej nesmiselno."

Lastniki odlašajo z združitvijo

Bi bilo podobno povezovanje bank smiselno tudi v Sloveniji? "Naša posebnost je, da imamo največjo banko s 30-odstotnim tržnim deležem, druga največja ima manj kot 10 odstotkov trga, tretja ji je s skoraj 9 odstotki zelo blizu. Preostale banke imajo bistveno manjše tržne deleže, med njimi sta na četrtem in petem mestu banki v tuji lasti. Primer konsolidacije je morebitna združitev Abanke in Gorenjske banke, čeprav je težko pričakovati, da bi lahko z združitvami ustvarili po velikosti konkurenčno banko naši največji banki, razprodaja tujcem pa bi bila nespametna. Vemo namreč, da so tuje banke, ki so vstopale v slovenski bančni sistem, v prvem obdobju ciljale na dosego 10-odstotnega tržnega deleža, a je za take deleže slovenski trg premajhen," pravi prvi mož Abanke.

Kaže, da je ujetnica strategije predvidene prodaje državnih deležev nameravana združitev Abanke in Gorenjske banke. "Z združitvijo bi bili izpolnjeni številni pogoji za nastanek dobre slovenske banke, od uspešnosti izrabe teh potencialov bi bilo odvisno, koliko bi lahko postala najboljša banka. Očitno razmere še niso ustrezne in različni lastniki še niso dobili odgovorov na vsa vprašanja, da bi lahko sprejeli to odločitev," je dejal Aleš Žajdela.

Vprašljiva je tudi prodaja deležev podjetij v času krize ali tik po njej, ko tudi še ni jasno, ali je kriza dokončno premagana. "Ljudje so prodajali kmetije takrat, ko na njih niso mogli več preživeti, v letih suhih krav, sadove teh kmetij so kasneje v letih debelih krav uživali drugi. Če prodaš podjetje, ko je na dnu in še prepoceni, podjetje pa že kaže trende izboljševanja, je to slab posel za prodajalca. Zdaj je situacija takšna, da so pričakovanja še nadaljnjih znižanj, a vemo, da bo enkrat prišlo tudi do zvišanj," meni Aleš Žajdela.